Grad Mehovo

(nemško Maichau, Meichau) njegove skromne razvaline ležijo na strmem griču – Mehovskem hribu - nad vasjo Podgrad, 15 km od Novega mesta na obronkih Gorjancev.

Zgodovina

Grad so po vsej verjetnosti pozidali grofje Višnjegorski v 12. stoletju. Leta 1162 je omenjen njihov ministerial vitez Hartwik de Micho. Prvič je bil omenjen leta 1215 kot castrum Michow. V 2. polovici 13. stoletja je bil grad v lasti Habsburžanov, ki so ga leta 1277 dali v zastavo goriškemu grofu Albertu II. V prvi polovici 14. stoletja se je na Mehovo preselil Viljem Mengeški, katerega nasledniki so se poimenovali po Mehovem. Leta 1374 po smrti zadnjega goriškega grofa oziroma po izumrtju istrske veje Goriških grofov, je grad prešel v last Celjskim. Vendar so si dediščino lastili tudi Habsburžani, ki grad leta 1376 »pro forma« podelijo v zastavo Celjskemu grofu Hermanu I. Po izumrtju Celjskih leta 1456 grad ponovno pridobijo Habsburžani, ki ga dajo naprej v zakup. Leta 1472 je oskrbnik in poveljnik gradu L. pl. Kozjak; leta 1490 G. pl. Khreig; v začetku 16. stoletja je grad in posestvo zastavljeno Baltazarju Mindorferju.

Grad so večkrat napadli Turki, ki pa ga niso nikoli zasedli. Leta 1515 so ga zavzeli in opustošili uporni kmetje. Valvasor je zapisal, da so takrat ubili graščaka Baltazarja Mindorferja, njegovo ženo in dva sinova. Grad so potem obnovili in na njem so se vrstili zakupniki: od leta 1540 do 1548 je zastavni gospod H. Puchler; leta 1603 pa K. pl. Jurič. Okrog leta 1657 so odročni grad takratni lastniki grofje Paradeiserji opustili in se preselili v novo pozidano graščino Ruperčvrh. Ko je Valvasor leta 1679 grad upodobil, je ta še stal. Do leta 1848 so bile ohranjene še mogočne grajske razvaline, nato pa so jih porabili za zidanje šole in obnovo baročne cerkve in župnišča v Podgradu ter za postavitev božjepotne Marijine kapele pri Vinji vasi.

Valvasor: Slava Vojvodine Kranjske

Ta grad in gospostvo, po kranjsko Mehovo ali Mihovo, leži na Notranjem Kranjskem, od Ljubljane devet, od Novega mesta eno in od Metlike dve milji. Kar zadeva ime, je sicer bil nekoč na Kranjskem rod gospodov Mehovskih ali iz Mehovega, ni pa znano, ali je hiša dala ime rodu ali rod hiši. Mehovo stoji na visokem, koničastem hribu, precej ob Gorjancih in so ga nekoč šteli med najtrdnejše gradove; o tem priča še močno obzidje in stolpi. Znotraj, na grajskem dvorišču, je lep in dober vodnjak.

Ta grad je bil dedina omenjenega rodu gospodov Mehovskih ali iz Mehovega, ki so na Kranjskem dolgo cveli ter bili zelo mogočni, kakor sklepamo iz tega, da si je Albreht Mehovski, prebivajoč nekoč tu v Mehovem, upal napasti ogrskemu kralju Beli III. nekatere kraje na njegovih mejah ter jih s silo vzeti ...

Ko je leta 1515. izbruhnil kranjski kmečki upor in je bilo veliko gradov napadenih in uničenih, je prišla vrsta tudi na Mehovo. Besni kmetje so ga napadli in ga premagali dne 17. maja ali, kakor drugi trdijo, na vnebohod. Oba brata Mindorfa, ki sta imela to gospostvo v zakupu, namreč gospoda Baltazarja Mindorfa in gospoda N. Mindorfa, dalje gospoda Marksa s Clisse, zadnjega svojega imena in rodu, in gospoda Gašperja Werneckerja, ki so vsi hrabro branili grad, so vrgli žive z gradu v bedno smrt: žalostno so se razbili in morali izdihniti. Sledilo jim je še petnajst drugih plemičev. Glave so jim odtrgali od trupla in oboje vrgli prek ozidja.

S tem pa še ni bil konec njihovi okrutnosti, čeprav so bili pobiti tisti, ki so se upirali; tudi oba mladoletna sinka gospoda Baltazarja Mindorfa sta morala postati žrtev besnečih ljudi. Ko so zadavili otroka, je prišla vrsta na mater Marto, rojeno Phaffoitscher. Nagnali so jo popolnoma slečeno in nago skozi grajske duri krvi željnim kmetom v iztegnjene morilne kremplje kakor ovco med leve; žalostno so ji zlomili vrat. Ostala je še čisto majhna hči; ne bi bila ušla smrti, da je ni strežnica, stara ženica, odnesla kot plen.

Leta 1602. je ponovno vzklilo puntarsko seme. Da bi ga zadušil in zadržal, je gospod Karel Jurič, ki je tedaj imel grad in gospostvo Mehovo v zastavi, naščuval Uskoke na mehovske puntarje. Ti pa so se krepko upirali, dà, celo ženske so nahujskali, da so z burklami in drugim orodjem šle nad Uskoke. Pri tem puntu so ustrelili kmeta in staro žensko, a majhnega otroka so pohodili konji. Najslabše pa se je godilo Uskokom, ker jih je od sto ušel komaj deseti del. In tedaj je tudi sin sodnika v Mehovem ustrelil Uskoka, ker ga je zasramoval s tem, da mu je pokazal zadnjo plat telesa.